1. del - Lahkost in teža

Kundera roman odpre z mislijo Nietzscheja o večnem vračanju in razmišlja o njej brez določenega zaključka.

Nato se sprašuje katera izmed protislovij teža-lahkost je pozitivna in katera je negativna. Sam odgovora ne ve, ve le, da je to ena izmed najbolj skrivnostnih in najdvoumnejših izmed vseh protislovij.

V tretjem poglavju začne pripovedovati o Tomažu, glavni osebi romana, kako je spoznal in se navezal na Terezo, drugo glavno osebno romana, ki je prišla iz vasice k njemu, kjer sta se prvič ljubila in kjer je ona tudi en teden od bolezni okrevala. V tem času, kasneje Tomaž razmišlja, se je on na njo tako navezal, da ga je spreletel do zdaj najnenavadnejši občutek, ki bi naj bila ljubezen; ali pač histerija? Odkrije, da je povsem naravno, če ne veš kaj bi rad in ali naj povabi Terezo nazaj ali naj ostane sam.

V naslednjem poglavju se Tereza pojavi pri njemu, z izgovorom, da je prišla le na obisk, ker si drugače išče službo v Pragi. Po seksu gresta oba na železniško postajo po njen ogromen kovček, ter nazaj k njemu, kjer jo sprejme v svoj dom (ona bi drugače prespala v hotelu).

Tomaž se je pred desetimi leti z največjim veseljem ločil od svoje žene (s katero je bil poročen dve leti in imel enega sina) in tudi takrat ugotovil, da mu je usojeno samsko življenje. Zato tudi spi sam in nikoli z še eno osebo. Še ko je bila Tereza pri njemu za en teden, je spal v bolnišnici, tokrat pa je zaspal z njo in se zbudil z njeno roko v svoji.

Svojega sina Tomaž ni kaj preveč obiskoval, saj se mu je zdelo »…donkihotsko vcepljati v glavo svoje nazore, ki so v prav vseh podrobnostih diametralno nasprotovali materinim.« Čemu se bi naj navezal na tega otroka bolj kot na katerega drugega, če pa ga je vezalo nanj prav nič, razen ene neprevidne noči. Tako si je Tomaž prisvojil tudi ignoranco svojih staršev, saj se jim je njegovo početje zdelo nesmiselno in gnusno. Tako se je Tomaž znašel sam, z ženskami pa je tudi vzpostavljal samo »erotično prijateljstvo«: zveza brez sentimentalnosti, brez prisvajanja pravic nad življenjem in drugim, kajti le-to lahko prinese obema resnično zadovoljstvo.Tako je tudi vzpostavil zvezo z svojo ljubico/prijateljico Sabino, katera je priskrbela službo Terezi v novinarskemu cehu.

V skupnem spanju sta se Tomaž in Tereza zelo navezala; oba sta se celo veselila spanja v dvoje. Pa vendar se je Tomaž temu upiral in zapuščal posteljo predčasno, dokler ni nekega jutra Tereza odšla za njim, v strahu da ga bo za vekomaj izgubila. Ko ga je odvlekla nazaj v posteljo je Tomaž ugotovil: »Ljubezen se ne kaže v sli po telesni združitvi (zakaj ta sla se prilega brezštevilni množici žensk), ampak v želji po skupnem spanju (ta želja je naravnana k eni sami ženski).«

Kmalu je Tereza začela prebirati Tomaževa ljubezenska pisma s Sabino in so jo zato tlačile nočne more. Tereza je začela Tomažu očitati njegova ljubezenska razmerja z ostalimi dekleti, sam pa je to malone ignoriral, dokler se ni sam znašel na njenem položaju. Tereza sicer ni imela ljubimca, vendar ko jo je Tomaž videl plesati z njenim sodelavcem in ko si ju je zamislil kot ljubimca, se ga je polotila ljubosumnost. »Ta nesmiselna ljubosumnost, ki se je porodila iz zgolj teoretične možnosti, je bila dokaz, da je imel njeno zvestobo za nedotakljivo načelo. A kako ji je potem smel zameriti, če je bila ljubosumna na njegove vse preveč stvarne ljubice?«

Terezine sanje se ponavljajo kot televizijske nanizanke in so bile sestavljene iz treh sanjskih krogov: v prvem ji mačke (beri: čedna dekleta oz. morebitne Tomaževe ljubice) s kremplji parajo obraz, v drugem so dekleta, med katerimi je bila tudi Tereza, stopala okrog bazena, prepevale pesmi in morala poklekniti. Če je katera naredila najmanjši napačni gib, jih je Tomaž ustrelil, ter so popadale v bazen. V tretjem sanjskem krogu je Tereza ležala v tovornjaku z mnogimi ostalimi nagimi dekleti, katera so se zdela kot mrtva, vendar niso bila, ko so se začela smejati in Terezi razlagati, da tudi one niso mrtve temveč da je to povsem v skladu z naravnim redom, da tam »razpadajo« in so povsem »odmrle«. In Terezo je bilo groza, da bi morala tam ostati z njimi za vselej.

V tem poglavju Kundera razglablja o besedi sočutje in kakšna je razlika med to besedo in med besedo sotrpljenje, ki se pojavlja v drugih jezikih. Na enostaven način razloži, da je beseda sočutje veliko »močnejša« beseda kot pa sotrpljenje, saj lahko s to besedo ponazorimo širši pomen – ta beseda pomeni kar najvišjo stopnjo čustvene imaginacije, sposobnost čustvene telepatije in zato temu čustvu v hierarhiji čustev pripada najvišje mesto.

Zato je Tomaž Terezo razumel ko je ona brskala po njegovih pismih, ko pa bi drugače katerokoli drugo dekle odgnal iz svojega življenja. On je pa njo povrhu vsega še objel in ji začel poljubljati prste, kajti njemu je bilo darovano diabolično sočustvovanje (so-čutenje) – to prekletstvo ali dar. »Razumel je Terezo in ne le, da ji ni mogel ničesar zameriti, ampak jo je zavoljo tega imel še raje.«

Tomaž premišljuje o svojih ljubezenskih zvezah, in kako bi bilo neumno, če bi le-te prekinil (ker te ne ogrožajo Terezo v nikakršnem pogledu). A Tereza ga je na zmenkih preganjala, zato se je rabil opit, da jo je pregnal iz misli; tako je Tereza naprej po zadahu prepoznala Tomaževo nezvestobo. Vsak dan, ko je bil brez ljubice mu je bilo mučno in jih je že klical, ampak najprijetneje od vseh mu je bilo z Sabino. Eno noč, po ljubljenju, ga je Sabina kaznovala s tem, da mu je skrila eno nogavico in mu posodila svojo, ker je med ljubljenjem gledal na uro (in se mu s tem tudi mudilo). »Njegov položaj je bil brezizhoden: v očeh svojih ljubic je bil zaznamovan s sramotnim pečatom ljubezni do Tereze, v Terezinih očeh pa z brazgotinastimi sledovi svojih ljubavnih pustolovščin.«

Tomaž in Tereza se poročita in dobita psa Karenina (mešanec med volčjakom in bernardincem). Ker je samica in ima moško ime, je pridobila lezbična nagnjenja in se tako navezala bolj na Terezo, kar je bilo Tomažu silno všeč in se ji je za to tudi zahvaljeval: »Prav imaš, Karenin, prav to sem pričakoval od tebe. Ker ji sam nisem kos, mi je potrebna tvoja pomoč.«

A je vseeno nista uspela osrečit, še bolj po napadu Rusov avgusta 1968 – od takrat je Tomaž bil ves čas vabljen na delo v Švico.

Tereza je v tistem vojnem času živela v nekakšni vzvišenosti in je zelo veliko fotografirala – tisto so bili eni izmed njenih najlepših časov, odkar je prišla v Prago. Pa vendar sta se odločila za na pot. Tereza se za na pot odloči tudi zato, ker ji dosedanje življenje ni prineslo sreče. Odselita se v Zürich, Sabina pa je že nekaj časa v Ženevi.

V Švici sta začela novo življenje od začetka. Tomaž ni dolgo zdržal in obiskal Sabino v Ženevi, kjer sta se ljubila brez besed in kjer je prvič v zgodbi nastopil melonast cilinder. Na poti domov se je pomiril z mislijo, da živi kot polž – svojo hiško prenaša po svetu: »Tereza in Sabina sta predstavljali skrajnostni točki v življenju, točki, ki sta bili nerazdružljivo daleč vsaksebi, a vendar obedve mikavni.«

Po kakšnih sedmih mesecih ga je Tereza zapustila, ker ni več imela moči, da bi živela na tujem in ker je živela v upanju, da se ji bo tu življenje spremenilo. Karenina je vzela s sabo.

Tomaž v Zürichu razmišlja o svoji sedemletni zvezi z Terezo, kako zelo je bila lepa, kajti zdaj so vsi napori izginili. Od te svobode mu je bilo neznosno lahko bivati spet kot samec in je vedel, da če bi se zdaj zapletel s katero od svojih ljubic, bi mu spomin pobegnil nazaj k Terezi, kar bi pa bilo neznosno boleče.

Po tej neznosni lahkosti, ki jo je preživljaj čez vikend, ga je v ponedeljek obšlo sočutje in s tem tudi nepojmljivo breme s katerim ga je okužila Tereza: »Naša lastna bolečina ni nikoli tako težka kot bolečina, ki jo sočutimo z nekom drugim, zanj in namesto njega, saj nam jo podeseterja in v stoterih odmevih podaljšuje domišljija.«

Ampak sočutje ga je premagalo, ne glede na to, kako se je Tomaž proti njej boril. Peti dan po njenem odhodu se je odločil vrniti nazaj v Prago. Pogovor z direktorjem je končal z interno frazo, ki jo je povzel po eni pesmi Beethovna: »Es muss sein.«

Na tem mestu velja omeniti in povedati kaj o Paremidu, ki se je zdaj že nekajkrat pojavil v romanu.

Paremid je bil starogrški filozof. Izhajal je iz trditve, da lahko nekaj mislimo, če in samo če le-to obstaja. Biva le tisto, kar lahko mislimo in mislimo lahko le tisto, kar obstaja: »Nikdar dokaz ni mogoč, da ne-bivajoče res biva, torej odvrni duha od te mi poti iskanja!« (DK 28B7)

Parmenid je trdil tudi, da če nekaj (sedaj) ne obstaja, potem tudi ne more obstajati (recimo v prihodnosti). Bolj učeno rečeno je v vse modalnosti (možno, nujno in dejansko) poenoti oziroma združi v eno samo dejansko modalnost. Zanj obstaja samo to, kar dejansko je! Da bi nekaj obstajalo samo kot možnost, po Parmenidu ni mogoče. To bi namreč pomenilo, da lahko mislimo nekaj, kar zares (še) ne obstaja, to pa krši osnovno idejo o ujemanju misli in bivajočega.

In Beethoven je za razliko od Paremida verjel, da je teža pozitivna lastnost. Tu priporočam branje filozofske misli na strani 35 (na samem začetku).

Tomaž nazaj doma komaj zaspi, saj ga moti preletavanje letal ponoči. Zato veliko premišljuje o Terezini opazki: »Ko bi ne srečala tebe, bi se gotovo zaljubila vanj.« Govorila je o prijatelju Z. Po kratkem razmišljanju je Tomaž ugotovil, da njegov »…vodilni motiv ljubezenske zgodbe ni nikakršen »Es muss sein!«, ampak prej »Es könnte auch anders sein«.« Nato razmišlja, da je bilo potrebnih kar šest naključij, da se je srečal s Terezo in zavoljo nje se je sedaj tudi vrnil na Češko. Ob tej duševni stiski med razmišljanjem ga boli v želodcu, kar se mu pogosto dogaja. In takrat več Tomaž ni občutil nikakršnega sočutja, temveč le bolečino v želodcu in obžalovanje, da se je vrnil.